Povezovanje je ključno za stabilno prehransko verigo, so se strinjali razpravljavci na današnji okrogli mizi na sejmu Agra.
Po besedah kmetijske ministrice Irene Šinko so najslabše povezani kmetje, kar bodo poskušali izboljšati z različnimi ukrepi.
A ni dovolj, da se povežejo samo kmetje, potrebni so tudi partnerji na drugi strani, je bilo slišati.
Epidemija covida-19 in vojna v Ukrajini sta krizi, ki sta razkrili, da se nam slabo piše, če ne bomo samooskrbni ali vsaj delno samooskrbni, je na okrogli mizi v organizaciji ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izpostavila Šinkova.
"Zame je predvsem pomembno, da mora vsak v prehranski verigi ustvariti toliko dodane vrednosti, da na račun drugega potem ne izgublja šibkejši člen," je dodala ministrica in dejala, da so najšibkejši člen kmetje, ker so premalo povezani. To bodo na ministrstvu po njenih besedah poskušali izboljšati z različnimi ukrepi, ki so vključeni v strateški načrt za obdobje 2023-2026.
Iz novega strateškega načrta si pomoč obeta tudi Zadružna zveza Slovenije. Kot je dejal njen predsednik Borut Florjančič, bodo v nasprotnem težko sledili trendom, ki se kažejo. "Standardi so vse zahtevnejši, vidimo, kam so šle cene energije, kakšna je konkurenčnost," je dejal.
Po Florjančičevih besedah je treba sodelovati vedno, ne samo v težkih, ampak tudi v dobrih časih. Nujne so zavezujoče pogodbe, saj bodo le tako lahko s skupnim pristopom gradili sodobne ekološke blagovne znamke.
"Povezovanje seveda pomaga, znižuje stroške, zvišuje konkurenčnost, a imamo drug bistven problem, to je nizka odkupna cena," pa je v razpravi izpostavil predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič.
Če bi v Sloveniji kmetije, ki prirejajo mleko, imele povprečno evropsko odkupno ceno, bi jim to po njegovih izračunih na letni ravni prineslo dodatnih 18 milijonov evrov, kar bi lahko vložili v boljšo tehnologijo in krepitev konkurenčnosti.
Zavrnil je očitke, da so slovenski kmetje neorganizirani in nepovezani. "Slovenski kmet se poskuša v težki situaciji spopadati s tem, da ščiti lastno kmetijo in prihodnost, da izšola otroke in jim kaj nudi," je bil jasen. Po njegovih besedah ni dovolj, da se povežejo samo kmetje. "Potrebujemo tudi partnerja na drugi strani," je dodal.
Agrarni ekonomist in izredni profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti Aleš Kuhar je medtem ocenil, da je v prehranski verigi preveč ozkega gledanja. "Težko bi pričakoval, da bo trgovina v kratkem naredila nek romantičen preskok in pristop k agroživilstvu. Zelo pa je pa boleče in absolutno odraz neke nezrelosti upravljanja agroživilskega sektorja v Sloveniji, da je med primarno in sekundarno ravnjo tako malo dobrih zgodb globokega sodelovanja," je dejal.
Dotaknil se je vloge kmetijskega ministrstva in dejal, da so bili v Sloveniji v preteklosti politiki kratkoročnega daha in prepogosto podvrženi ali pa so sami pridobivali politične točke s pomočjo spodbujanja konfliktov med primarno in sekundarno ravnjo, "kar je groza".
Primarna vloga kmetijskega resorja je, da razume, da kmetijstvo in živilstvo en brez drugega ne moreta obstajati. Kuhar kot nujno vidi, da država notranje-ekonomski konflikt, ki je logičen in nujen med kmetijstvom in živilsko industrijo, moderira, ne sme pa se postavljati na stran enega ali drugega. "Bistven je skupen razvoj," je dejal.
Živilskopredelovalna industrija je tista, ki je nekje vmes, pa je dejal predsednik zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije Janez Rebec. "Mi poskušamo biti povezovalni člen med kmetom in trgovino," je dejal in pojasnil, da se je v zadnjih letih precej naredilo na promociji, da je slovenska hrana temelj suverenosti države.
Treba si je prizadevati za trdnost prehranske verige, se je strinjal. Je pa ocenil, da je izziv tudi lega Slovenije, ki je "na prepihu". "Mi imamo močne igralce okrog sebe, Avstrijce in Italijane. Mi smo bili vedno naklonjeni hitrim priložnostim, kar je težko spremeniti, ampak to ozaveščanje, ki ga vodimo z Izbrano kakovostjo, mislim, da je vseeno nekaj prispevalo k temu," je dejal.
Slovenski potrošnik je po Rebčevi oceni sicer pripravljen odšteti več za izdelek s poreklom, ki je sledljiv. "Vse to pa ni lahko doseči. Zahteva ogromno energije, od kmetov do industrije in trgovine," je dejal.
Uroš Lozej iz Trgovinske zbornice Slovenije je ocenil, da sta zadnji dve krizi, pandemija in vojna v Ukrajini, še bolj povezali slovenske proizvajalce in trgovino. Je pa izpostavil, da trgovina ni zadnja v prehranski verigi, zadnji je potrošnik, ki ga velikokrat zanemarimo. "Potrošnik je tisti, ki na koncu odloči, kaj bo vzel s police," je poudaril.
"Situacija, v kateri smo v tem trenutku, me celo malo skrbi. Delež trgovskih znamk namreč zelo raste, vemo pa, kaj trgovska znamka pomeni tako za proizvajalce kot marsikoga drugega, ampak o tem se odloča potrošnik," je ponovil in tudi sam pozval k tesnejši povezavi v prehranski verigi.
