V tridesetih letih se je David Nikolić s svojo družino poleg košarkarskih uspehov (oba sinova sta igrala za košarkarsko reprezentanco) dokazal v gostinstvu, saj mu je iz picerije na robu postojnskega športnega parka uspelo narediti restavracijo, ki se je ne bi sramovali niti v najdražjih četrtih svetovnih metropol.
Če začneva na začetku, so ti ponavadi težki, a v vašem primeru je bilo dobesedno tako?
Točno. V zgodnjih devetdesetih oz.konec osemdesetih let sem odprl prvi lokal na prostem, na košarkarskem igrišču, kjer smo imeli diskoteko in se je zbiralo tudi po 600 ljudi. To je bil nekakšen letni bife, ki je postal nato kultno zbirališče do osamosvojitve, ko se je začela zgodba s picerijo. Začeli smo ravno v prelomnem letu 1991 kot majhna picerija in imeli najprej na jedilniku osem pic, sadno kupo in palačinke, a zaradi vojne že čez nekaj dni morali prenehati poslovati in imeli po otvoritvi že čez deset dni zaprto vse dokler se ni politična stvar umirila. Migracij in gostov ni bilo prvi dve oz.celo tri leta praktično nič. Jama je bila prazna in brez turistov.
A potem, ko se vam je tudi kot življenjska sopotnica pridružila Jana, vam je šlo šlo vedno bolje, kajne?
Lahko bi se reklo tudi tako (smeh). Bili smo prvi v Postojni in okolici, ki smo pice dostavljali na dom in kot prvi imeli krušno peč na drva. Dobre spremembe so vodile k napredku in kmalu so se v nas začele porajati želje, ki so bile iz leta v leto večje, načrti pa vsako leto bolj odločni in smeli. S trdno voljo, vztrajnostjo in jasnimi cilji nam je iz majhne picerije na robu športnega parka uspelo narediti uspešno restavracijo našem mestu.
Pravijo, da se podjetja in objekti širijo v višino, vi pa ste se, če se malo pošalimo, v dolžino. A da bi se obdržali, ste morali na prvem mestu ves čas skrbeti za kvaliteto?
Seveda. Picerija Čuk je z leti napredovala. Leta 1997 smo opravili prvo večjo obnovo in razširitev prostorov. Uredili smo pokrit letni vrt in imeli teraso na kateri so lahko obiskovalci uživali v sladoledih ter ostalem. V ponudbo smo dodali italijanske in druge jedi. Z uspešnim delovanjem smo si utrdili status prvega gostinca v mestu in okolici, vzporedno pa ves čas razmišljali o naslednjih korakih. Leta 2008 smo odkupili prostore ter začeli z pozidavo in obnovo gostilne, saj je bil naš namen ves čas ponuditi gostom še več udobja in kvalitete gostinskih storitev.
Tudi zadnje leto in pol niste mirovali medtem ko je bila zaradi pandemije koronavirusa Postojnska jama zaprta najdlje v svoji zgodovini in je ves svet obstal?
V letu nepredvidljivih razmer smo izkoristili čas in svoj pogled usmerili v prihodnost. Ob piceriji smo postali še restavracija, prenovili vzdušje in opremo v prostorih ter posodobili kuhinjo. Spremenili smo tudi tehnologijo priprave jedi in pic, kjer za pripravo uporabljamo testo z družmi in novimi sestavinami. Jedi pripravljamo iz sezonskih in vedno svežih sestavin, obogatenih z zelišči z lastnega vrta. Izboljšali smo tudi ponudbo za vegetarijance in vegane.
| Čuk kot "meštar" Roko Na vprašanje, kako mu uspeva v lokalu združevati politično različno misleče ljudi, ki ga hodijo obiskovati in ali je recept mogoče ravno v športu, ki ga obožuje na način kot v kultni seriji Velo misto (Naše malo mesto) počne lastnik brivnice Boris Dvornik. Ta je v vlogi meštra Roka prepovedal govorjenje o politiki v njegovem "butigu". Kaj pa Čuk? "Res je, da se pri nas srečujejo vsi in da s politiko nimamo problemov. Pa tudi šport je na vsakem koraku, ko se obiskovalci ozrejo naokrog, saj je naša družina še posebej s košarko zelo povezana. Da bi pa gostom prepovedoval kake teme, to pa ne" |
