V zadnji nedeljski Mercatorjevi oddaji Rdeče in črno so v M Soseski gostili Mirana Goslarja, ki je dobri dve desetletji vodil Mercator in velja za njegovega "očeta", čeprav je to sam zankal in povedal:"Pred menoj je bil prvi direktor Mercatorja pokojni Adi Osterc in on je bil začetnik leta 1949. Tam je bil 26 let, jaz pa 18 let + 4 leta predsednik nadzornega odbora...".Po pisanju tedanjega jugoslovanskega tiska, ki ga je v svoji knjigi: "Živeti v socialistični Ljubljani", povzel David Petelin, je razvidno, da je bil sistem ameriških samopostrežnih trgovin v začetku šestdesetih let prisoten že v 46 državah sveta in med njimi je bila tudi SFRJ.
Goslar je, ko je leta 1975 prišel na čelo Mercatorja tega postavil na noge tudi s tem, ko je prvi odpiral samopostrežne centre in Mercator spremenil v enega največjih sistemov v Evropi.
Naj kot zanimivost omenimo to, kar je povzel Petelin, ki prenaša tisto, kar je poročal tedanji domači tisk in sicer, da ko so prve takšne samopostrežne trgovine v SFRJ odpirali pred Avstrijo in Italijo.. "Prvi jugoslovanski in prvi supermarket v jugovzhodni Evropi je bil odprt 17.decembra 1956 v Ivancu, majhnem mestu blizu Zagreba."
Omenjeno je, da je po vzoru na ameriške supermarkete v Evropi prva podobne trgovine odpirala Švica, ki da je imela do leta 1955 že 150 samopostrežnih trgovin, sledila sta Velika Bitanija in Skandinavija…
V regiji je bilo omenjeno prvo odprtje take trgovine v Zagrebu in sicer na glavni zagrebški ulici Ilici 29.decembra 1957, Beograd pa da je dobil svoj prvi supermarket leta 1958 na Cvetnem trgu , ki je bil dolga leta največji jugoslovanski supermarket. S 600 m2, 20 meri hladilnikov, pakiranim svežim mesom,7 hladilniki, za zamrznjeno hrano itd.
Največje jugoslovanske trgovske verige v šestdesetih letih so bile: Vračar v Srbiji, Konzum na Hrvaškem in Prehrana v Sloveniji.
Prvi supermarket v Ljubljani je bil od Prehrane. Šlo je za štirioglato trgovino ob Domu Sindikatov v Cigaletovi ulici arhitekta Eda Mihevca, ki so jo odprli junija 1961. Ljubljana je imela sicer že pred tem samopostrežno trgovino in sicer v pritličju Kozolca, ki so jo odprli leta 1959, a veliko večji supermarket na Cigaletovi je bil nekaj povsem drugega, piše David Petelin v knjigi katere druga dopolnjena izdaja je bila izdana leta 2020.
Kot je znano se je Prehrana kasneje preimenovala v Emono in se preselila s Titove ceste 15 v centru. Skladišče so imeli v Gregorčevi hiši, kjer je bila tedaj še kavarna Evropa, a so ga kasneje preselili na Šmartinsko cesto, v prostorih prejšnjega skladišča pa so odprli supermarket. Svoje blagovne hiše (beri supermarkete), ki so bile v bistvu samopostrežne je kasneje odpiral tudi Mercator in sicer kot gobe po dežju, s prihodom Mirana Goslarja leta 1975…
| Prehrana je bila trgovina za posebne priložnosti, v kateri so prodajali tudi perje Trgovina Prehrana v Cigaletovi ulici (na fotografiji) je bila s svojimi dolgimi in polnimi policami prava atrakcija in zanimivost za meščane, trgovino pa so obiskovale tudi različne politične delegacije. "Spomnim se, kako velika je bila ta trgovina, kar izgubili smo se v njej," je svoje spomine na prvi ljubljanski supermarket opisal starejši Ljubljančan, ki ga je omenil Petelin v svoji knjigi in doktorskem delu. Supermarket Prehrana je bila zasnovana z veliki izložbenimi okni, ki danes delujejo precej retro oziroma arhitekturno klasično, včasih pa so bila sinonim za moderno trgovino. Prehrana je bila največja slovenska trgovska veriga, ki se je pozneje preimenovala v Emono, tako ime pa je dobil tudi supermarket v Cigaletovi ulici. Prav po rdeče-rumenem emblemu Emone se večina Ljubljančanov še vedno spominja te trgovine z mešanim blagom. V obratovalnem dovoljenju prvega supermarketa, ki ga hranijo v arhivih Mercatorja, ki ima zdaj prodajalno v prostorih nekdanjega supermarketa Prehrana, je zapisano, da so v trgovini prodajali kruh, pecivo, mleko in mlečne izdelke, zelenjavo, sadje in izdelke iz sadja, delikatese, perutnino, jajca, perje in divjačino, alkoholne in brezalkoholne pijače, meso, mesne izdelke, galanterijo ter igrače in gospodinjske izdelke. V prostorih pa je bil seveda tudi bife, ki je bil poslej zraven takorekoč vsakega supermarketa. V trgovini je bilo na razpolago blago iz vse Jugoslavije in iz tujine. Štefanija Rostohar, ki je v tistih letih kot komercialistka delala v Prehrani, se je v pogovoru v okviru projekta Moja ulica spominjala, kako so trgovski potniki iz vse Jugoslavije v pisarne Prehrane na Titovi cesti 15 nosili najrazličnejše izdelke, pa tudi eksotično sadje, recimo ananas. "Ko so nam prinesli bobi palčke, smo vprašale, kaj je to. Potnik je rekel, da je to nekaj novega, kar imajo vsi radi, pa smo jih naročile," je obujala spomine. Toliko blaga so imeli, da je v skladišču v Gregorčevi hiši, kjer je bila tedaj še kavarna Evropa, zmanjkalo prostora, zato so ga preselili na Šmartinsko cesto, v prostorih skladišča pa so odprli veleblagovnico Supermarket. Da supermarket Prehrana ni bil kar tako, priča tudi dejstvo, da so ga obiskovale politične delegacije, saj je trgovina veljala za okno socializma, čudo sodobnega potrošništva. Z dolgimi policami in neznansko veliko količino izdelkov, ki so presegali zgolj živila, je bila atrakcija za meščane. "Še danes se spomnim, kako sem s starši kot štiriletni otrok prvič obiskal ta supermarket," je spomine obujal gospod Rudi, ki je prepričan, da ta trgovina ni bila za vsakdanje nakupe, temveč za posebne priložnosti. |
