Vesna Milek je v oddaji Rdeče in črno v M Soseski gostila Mirana Goslarja, ki je skoraj dve desetletji vodil Mercator in velja za "očeta" Mercatorja, čeprav sam ves čas skromno trdi, da to ni.Povedal je veliko zanimivega iz svojih bogatih življenjskih in poslovnih izkušenj, brez dlake na jeziku pa komentiral tudi naše gospodarsko in politično sedanje okolje za katera je dejal, da se ju ne da prinerjati s tistim v katerem je deloval sam. Leta 1975 je prišel na čelo Mercatorja, ki ga postavil na noge tudi s tem, ko je odprl nakupovalne centre in ga spremenil v enega največjih sistemov v Evropi. Leta 1986 je prejel nagrado GZS (Gospodarske zbornice Slovenije). Svojega prihoda v Mercator, kjer je bil 18 let se je spominjal takole.
"Pred menoj je bil prvi direktor Mercatorja pokojni Adi Osterc in že nekajkrat sem rekel, da njemu delajo krivico, ko mene označujejo za očeta Mercatorja, saj je bil začetnik on leta 1949. On je bil 26 let, jaz pa 18 let + 4 leta predsednik nadzornega odbora. To je bil čas po odstavitvi Staneta Kavčiča in ko smo razglabljali o nekaterih temah, je bilo moje razmišljanje bližje zveznim stališčem kot pa tistim, ki jih je zagovarjala Slovenija. To jih je takrat tako zelo razburilo, da so me odstavili kot člana izvršnega sveta. Pokojnega Hafnerja (Vinka op.p.), ki je bil takrat sekretar mestnega komiteja, da mi najde službo in predlagal mi je Mercator in tako so me spravili v gospodarstvo. Ko sem prišel je bil v senci Emone, ki je veljala za elitno podjetje, za Mercator pa je veljalo, da je bolj kmečko podjetje in to je zame predstavljalo izziv, saj sem hotel to demantirati. Ob svoji predstavitvi sem dejal, da želim ustvariti čvrsto povezano uspešno podjetje in mislim, da mi je to uspelo."
In komu gre največ zaslug za prevzem Emone?
"Emone ni več, a to je bil že uspeh Zorana Jankovića, ki smo ga kot predsednika uprave nastavili (ko je bil Goslar v nadzornem odboru op.p..), ko smo morali odstaviti Živka Pregla, ki sem ga pripeljal kot svojega naslednika in je prišel v Mercator s položaja podpredsednika zvezne vlade (SFRJ op.p.) in je bil zelo dober makroekonomist, v Mercatorju pa ni uspel, ker ni znal pridobiti sodelovanja in zaupanja s svojim managmentom."
Če že ni oče v smislu spočetja Mercatorja je pa v vsakem primeru nekdo, ki je začetnik porasta velikih trgovinskih centrov in prodaje v samopostrežnem konceptu.
"Imam veliko spominov na to, ko smo se širili in gradili blagovne hiše, kot smo jih imenovali. To so bili veliki dogodki za prebivalce teh krajev: Krško, Ribnica, Lenart… Takrat smo police napolnili z blagom, ki je bilo najbolj iskano, kavo, pralnim praškom itd. in to je privabljalo ljudi. Morate razumeti, da je bilo takrat veliko pomanjkanje teh najbolj atraktivnih izdelkov. Velika je razlika med tistim in tem časom. Spomnjam se, ko smo hoteli pripeljati podjetje do čim večjega ugleda, je bil glavni cilj, kako vzpodbuditi t.i. TOZD-e (op.p.Temeljne organizacije združenega dela), ker je bil družbeni kapital na dnu, a bil je ravno v teh tozdih, ki jih je bilo veliko cca.50, da nam sledijo. V gospodarstvu mora biti hierarhija in je treba stvari urejati od zgoraj navzdol, sam pa sem moral, da bi to dosegel, v tistem času, ki je bil povsem drugačen to doseči na drugačen način. Moral sem direktorje tozdov, med katerimi so bili nekateri tudi pravi kralji na Betajnovi prepričevati v to, da smo dosegali skupne cilje. Torej od spodaj navzgor in treba je bilo tozdom dajati tudi korenčke, da so imeli od tega koristi. Če je Mercator nabavljal velike količine so tudi oni posledično uživali t.i.pomembnejše finančne bonitete kot so super rabati itd. Podjetje sem vodil tako, da smo na teh sestankih z direktorji tozdov sprejemali usmeritve, a pri tem sem jih moral prepričevati in takrat nisem mogel enostavno ukazat. Ko so nas tujci spraševali, kaj je to družbena lastnina tega niso razumeli, a šlo je enostavno za kapital, ki pa je bil v upravljanju delavcev v tozdih."
Glede tega, da je šel Mercator pred časom v hrvaške roke pa je dejal naslednje." Manj je pomembno kdo je lastnik in veliko bolj kdo vodi podjetje. Ko sem spoznal Čizmića (op.p. Tomislav Čizmić je predsednik uprave Mercatorja), sem mu rekel, da mora najti pota in načine, a je dovolj pameten, da mu to ni bilo treba reč, da bo dosegel zaupanje in zavrgel dvome, ki jih imata politika in javnost Slovenije do Mercatorja v hrvaški lastnini. Včasih je tudi mene to skrbelo, a sedaj sem pomirjen. Mercator je še vedno moja ljubezen, saj sem vanj vložil preveč življenja in naporov, da bi mi bilo vseeno. V podjetju je treba ustvariti vzdušje, da je delavec zadovojen. Osebno lahko povem, da se mi zdi, da so me imeli zaposleni radi čeprav sem znal udariti po mizi"
Na koncu je na vprašanje kaj ga zanima sedaj, ko je upkojen (od leta '94) dejal, da bolj politika kot gospodarstvo.
"Gospodarstvo Slovenije je kar v redu ampak ne po zaslugi vlad ampak po zaslugi ljudi, ki vodijo podjetja. Najbolj pomembna so naša mala in srednja družinska podjetja. Takrat, ko se je Slovenija osamosvojila in so propadla mnoga velika podjetja, so nastala številna mala podjetja, ki so se morala spopasti z neizprosnim trgom in tu so mnogi ustanovitelji postali nosilci slovenskega uspeha."
| Mercatorjeva stolpnica je "zrasla" (tudi) na zaslužku iz Iraka Na vprašanje, če je res sedež Mercatorja na Dunajski res zgrajen po zaslugi odličnega posla v času vojne med Irakom in Iranom je povedal…"SCT in IMP sta gradila v času iraško-iranske vojne tam gradila in mi kot mednarodna trgovina Mercator, je sklenila pogodbo za catering v Iraku in potem smo 2,3 leta tako rekoč dnevno vozili oz.prevažali hrano za delavce. Za tiste čase je bil to odličen zaslužek, a težko si je predstavljati kak napor je bil prevažanje vseh živil od krompirja naprej tja potem s tovornjaki itd." |
