Na začetku julija smo v medijih lahko prebrali, da je mariborska družba Košaki TMI znova v postopku prisilne poravnave. Novica ni presenetila, saj so poznavalci razmer v slovenski mesnopredelovalni industriji tak izid napovedali že ob njihovi prisilni poravnavi v letu 2013.
Avtorica: Darinka Pavlič Kamien
Košaki so šli junija 2013 v prisilno poravnavo, v istem letu – nekaj mesecev pozneje – pa jim bila dodeljena še finančna pomoč v obliki državne pomoči, kar je bilo od tedanjega gospodarskega ministrstva povsem nerazumljiva poteza.
Po neki zdravi pameti bi bilo pričakovati, da bo državna pomoč usmerjena v inovativna podjetja, katerih kapitalska ustreznost zagotavlja dolgoročni obstoj podjetja na trgu, ne pa v družbo, ki v perspektivi za to nima realnih možnosti. Danes je torej očitno, da se v Košakih načrt finančne reorganizacije iz leta 2013 ni izšel, pomagala ni niti državna pomoč, torej so bile žrtve, ki so jih v njihovo reševanje vložili upniki in MGRT, zaman.
Vmes se je sicer zgodila sprememba v strukturi lastništva, vendar tudi ta zamenjava očitno ni bila dobitna kombinacija. Resnici na ljubo bi bilo nespametno misliti, da bo tako veliko podjetje, ki bi za svoj obstoj potrebovalo enormne investicije, rešil precej manjši obrtnik. Očitno je ta bolj potreboval Košake kot oni njega.
Res pa je tudi, da je prehod iz obrtniške miselnosti v resno podjetništvo vse prej kot preprost, na kar kažejo prakse in številne težave, s katerimi so se soočili številni, sicer dobri obrtniki, ko so poskušali prestopiti v prevelike čevlje. Agonija Košakov se bo torej nadaljevala tudi po drugi prisilni poravnavi.
V obupnih poskusih, da se ohranijo, bodo iskali vedno bolj trnove poti, banke jim bodo vse bolj nervozno dihale za ovratnik, napake pa se bodo vrstile. Vse bolj ranljiv dobavitelj bo moral biti vse bolj popustljiv pri cenah, trgovci bodo slavili, saj z enim lahko ukrotijo vse druge.
Pri tem ne gre za interese potrošnika, saj ta le redko dobi razliko, ki jo trgovci na tak način iztržijo. S tem pa se erozija slovenske mesnopredelovalne panoge stopnjuje. Če bodo ukrepi države tako neobčutljivi za strateško realnost, bo takih žrtev vse več, panoga pa bo še naprej propadala. Ne zaradi nesposobnih vodstev, kot bi nekateri radi očitali, temveč zaradi dolgotrajnega pomanjkanja akumulacije, ki je zaradi nesorazmerne pogajalske (ne)moči daleč od tega, da bi bila pravično razporejena.
S strani Košakov pa je druga prisilna poravnava poteza, ki zaposlenim in lastnikom lahko nakloni prazno upanje za še nekaj časa, vsekakor pa je ne bi smeli izglasovati finančni upniki. Če se Košaki z realnostjo ne sprijaznijo danes, bodo jutri utrpeli dvakrat tolikšno škodo.
