Pridelek sladkorne pese, ki jo v Sloveniji na okrog 200 hektarjih goji približno 75 kmetij, bo letos količinsko in kakovostno slabši kot prejšnja leta. 
Spravilo se je že začelo, pridelovalci, ki sodelujejo z Zadrugo Kristal iz Ormoža, pa pridelek prodajajo na Hrvaško.
Tudi na pridelek sladkorne pese so letos negativno vplivali majske obsežne padavine in poletni vročinski udari, ki so zaustavljali rast, je pojasnil predsednik nadzornega odbora Zadruge Kristal in pridelovalec sladkorne pese iz Tešanovcev Franc Küčan.
"Prvi kazalniki kažejo, da je sladkorna stopnja celo nekoliko višja kot lani, količina pridelka pa je, potem ko smo lani pridelali tudi do 100 ton na hektar, nekoliko manjša in predvsem odvisna od lege, tipa tal, zastajanja vode po obsežnih padavinah maja in podobnega." Za tono sladkorne pese imajo pridelovalci zagotovljenih 30 evrov, višina dodatka pa je odvisna od sladkorne stopnje, je dodal Küčan.
Nekaj težav je pri odvozu pobranega pridelka. Potem, ko so pred dvema letoma zaprli tovarno sladkorja v Virovitici in so lani z vlakom sladkorno peso vozili v Osijek, so letos zaprli tudi tamkajšnjo tovarno. Ostala je samo Tovarna sladkorja Županja, ki pa je od Slovenije oddaljena 350 kilometrov in nima možnosti železniškega prevzema.
To pomeni, da sladkorno peso dnevno vozijo na Hrvaško s tovornimi vozili, vsako lahko naloži od 250 do 300 ton pridelka, dnevno pa jih krene na pot deset. "Zaradi tega je spravilo počasnejše, saj se sladkorna pesa ne more pobirati na zalogo, ampak se mora sproti odpeljati," je pojasnil Küčan.
Pridelovalec in predsednik nadzornega odbora Zadruge Kristal meni, da bi moral upravni odbor zadruge temeljito razmisliti, ali še naprej prodajati sladkorno peso na Hrvaško, ali pa se povezati z Madžari, ki se prav tako zanimajo za slovensko sladkorno peso in so oddaljeni le 150 kilometrov. V obeh državah je pridelovalcev vedno manj, zanimanje za poljščino pa v predelovalni industriji veliko.
Po Küčanovih besedah bi bilo smiselno v Sloveniji zgraditi manjši obrat za predelavo sladkorne pese, pa ne nujno samo za predelavo v sladkor, saj jo je mogoče predelati tudi v mnogo drugega. Se pa zavzema za ohranitev poljščine v Sloveniji, čeprav se zanjo odloča le malo kmetij, pa še to predvsem večje. Ob tem je sogovornik povedal, da tehnologija pridelave ni več tako zapletena kot v preteklosti, saj lahko pridelovalci uporabljajo zelo učinkovita fitofarmacevtska sredstva in je dosti manj ročnega dela kot nekoč, denimo okopavanja. Opozoril je še, da kmetijstvo z upadom govedoreje potrebuje tretjo in četrto kulturo v kolobarju, saj samo pšenica in koruza ne zadoščata.
