Vlada je potrdila strategijo upravljanja državnih naložb s klasifikacijo, s katero smo dobili strateški dokument, ki je temeljno orodje za aktivno lastništvo države. Kot je za InStore pojasnil minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Dejan Židan, bi tak dokument morali imeti že ob osamosvojitvi. 
Kakšen je vaš komentar nedavnih številnih prevzemov v živilsko-pridelovalni industriji (Podravka, Don Don, Heineken …)?
Če bi ta dokument, ki smo ga sprejeli na vladi, imeli že pred leti, zagotovo ne bi prišlo do toliko negospodarnih ravnanj, ki kažejo predvsem na to, da država ni imela strategije upravljanja državnega premoženja. Na žalost smo to strategijo dobili šele danes, sam pa bi si želel, da bi jo dobili dosti let pred tem, saj bi bile stvari potem precej drugačne in boljše kot doslej. Drugi razlog, da se je to dogajalo, pa je sistem, ki je omogočal tajkunske prevzeme, da so ljudje, ki niso imeli kapitala, tega dobili na nelegalen način in so posojila nato prenesli na družbe, ki so jih tako kupili. To je marsikatero družbo pokopalo. Poleg tega je lahko vsak tujec, ki je imel le čas za pot skozi Slovenijo in se je ustavil pri kakem podjetju, lahko tega na ta način tudi kupil.
Kaj si v takem položaju želite kot minister in kaj bi lahko naredili oz. kaj še lahko, da se to ne bi dogajalo?
Kot kmetijski in prehranski minister bi želel, da bi bila prehranska veriga povezana in da bi bili vsi kmetje včlanjeni v kmetijske zadruge, a stanje v tem trenutku žal ni tako. Vključen je le del kmetov, če bi bili vsi ali pa bi jih bilo čim več, bi bili močnejši in bi imeli lahko skupno nabavo, prodajo. Zadruge bi bile lahko na ta način tudi lastnice prehranske industrije. Ta model smo sicer v Sloveniji nastavili in ko je prišlo do lastninjenja, so kmetje v marsikateri družbi dobili 40% lastništvo, a ker je bilo to praktično podarjeno, se na to ni gledalo kot na ekonomsko lastništvo. Potem je bil marsikje tak prevzem enostavno slabo voden oz. upravljan. Idealno bi bilo, da bi bil kmet preko zadrug lastnik prehranskih industrij in bi se potem lahko tako veriga nadaljevala do trgovine.
Ali mislite, da bodo tujci boljši lastniki?
V vmesnem času je prišlo do lastniških sprememb po posameznih sektorjih in lastništvo ni več samo slovensko, ampak je mešano. To se na veliko najbolj vidi v mlečni industriji, ki je zlasti pomembna zaradi tega, ker je proizvodnja mleka najpomembnejša industrijska panoga in prinese največ dohodkov kmetijstvu. Tu je sedaj stanje glede lastništva mešano. Največja mlekarna je v lasti Francozov (op. ur. Ljubljanske mlekarne od Lactalisa), manjše mlekarne pa so v veliki večini last slovenskih kmetov preko zadrug. Moram povedati, da je sprememba lastništva v LM, kjer se proda skoraj polovica slovenskega surovega mleka v Slovenijo, so pa naredili tujci v tem primeru zelo pozitivno stvar, saj v celoti odkupujejo domačo surovino. Ko sem se pogovarjal z lastniki, so mi dali zelo zanimiv argument, zakaj to počnejo. Ne gre za ljubezen do slovenskega kmeta ali kaj podobnega, ampak zato, ker so opazili številne promocije o slovenski hrani in da slovenski potrošniki iščejo domačo hrano. In ker temeljijo na lokalni surovini, je to zanje poslovno dobro. Seveda pa jih je po drugi strani treba opazovati pri določanju cene surovega mleka v Sloveniji, ker naš kmet marsikdaj nima svojega mleka odpeljati kam drugam, kot pa da ga odda tej mlekarni. Kar zadeva lastniške spremembe v pekarski industriji in dejstvo, da je bila prodana ena od največjih slovenskih družb (op. ur. Žito), je treba povedati, da za razliko od mleka, kjer je proizvodnja surovega mleka večja od porabe in je vsak kupec zelo pomemben, je pri žitu značilnost slovenskega prostora drugačna. Kakšen bo novi kupec (Podravka op. ur.), bomo videli oz. bomo morali še malo počakati, saj so obljube na začetku vedno velike, sama realizacija pa se bo videla šele v nekaj letih. Želim vsekakor, da bi bili dejavni del žitne verige še naprej, še vedno pa je tudi ta industrija slovenska, saj proizvodnja ostaja tukaj, tako kot zaposleni. Kar zadeva industrijo pijač pa je sprememba lastništva posledica napačnih odločitev in menedžerskih odkupov, o katerih sem govoril prej.
Kakšen pa bo odnos tujcev do slovenskih blagovnih znamk in ali jih bodo znali ščititi?
Če bi imeli pred 25 leti narejeno strategijo upravljanja in določeno, kaj je tisto, kar želimo imeti v lasti, se nam nekatere slabe stvari ne bi dogajale. Za nazaj se stvari ne da popravljati, vedeti pa je treba, da ima v tem trenutku država še vedno 11 milijard lastništva v slovenskem gospodarstvu, vrednost podjetij pa je 13 milijard evrov in jih je treba odslej upravljati pravilno. Imamo tudi primere uspešnega dela podjetij v državni lasti in lep primer tega je Krka, kjer je delež države preko svojih skladov večji od četrtine. Danes smo na vladi sprejeli novo strategijo, ki omogoča boljši vpogled in nadzor. Doslej je bil v državnih družbah včasih občutek, da vodilni namerno delajo s ciljem slabitve in nizkih donosov, kar sedaj ne bo več možno.
Kmalu bodo na vrsti za prodajo nova slovenska podjetja, saj pred vrati čakajo: Gea, Paloma in še kdo. Kmalu bomo imeli samo še mesno industrijo s Panvito, Perutnino Ptuj, Celjskimi mesninami, Krasom oz. mlečno z Mlekarno Celeio in še kakim podjetjem, kot je npr. Mlinotest. Vas to ne skrbi tudi za vnaprej?
Država lahko razmišlja predvsem o podjetjih, ki so v lasti države. Na vladi smo ravno danes razpravljali o dveh agroživilskih podjetjih, ki sta v lasti oz. solasti države, in sicer sem zelo vesel, da nam je koalicijske partnerje v to uspelo prepričati. Eno podjetje je Perutnina Ptuj, kjer ima država preko svojih skladov delež v višini slabih 10 odstotkov in Pomurske mlekarne s podobnim lastniškim deležem, ki ima sicer portfeljsko vlogo in je vlada za razliko od PP ni postavila v prednostni položaj, a je vseeno sprejela odločitev, da je ne bomo prodajali. Kar zadeva gospodarske družbe, ki so v zasebni lasti, kot so npr. Celjske mlekarne, si želim in upam, da bodo v taki lasti ostale še naprej, saj imamo zelo dobre izkušnje v gospodarskih družbah, ki so v lasti kmetov oz. zadrug.
Vi ste bili znani nasprotnik prodaje Mercatorja, ki se je zgodila lani. Kaj menite sedaj in kako zaščititi slovenske proizvajalce in dobavitelje, če se to v tem primeru, s strani države, sploh da?
Seveda sem opozarjal na nevarnosti, a pristojnosti in možnosti odločanja ni bilo. Prodaja je prišla v času, ko je slovenski potrošnik zelo navezan na slovensko hrano in je bilo zaradi tega tveganje manjše, kot bi bilo pred petimi ali desetimi leti. V tem trenutku se dogaja še nekaj drugega. Zaradi številnih in koristnih promocijskih akcij, ko ljudem vsakodnevno razlagamo o zavedanju, zakaj je pomembno, da iščejo lokalne izdelke, slovenski potrošnik tudi dejansko in iz dneva v dan bolj išče domače izdelke.
Tudi konkurenca ostalih trgovcev, ki jih je veliko, je glede tega koristna, kajne?
Seveda. Zlasti mi je zanimivo opazovanje tujih diskontov, ki so prišli v Slovenijo. Znotraj kmetijskega in prehranskega sektorja je bil pred njihovim prihodom prisoten velik strah, da ne bodo pripeljali samo svojih dobaviteljev, a so sedaj ravno oni tisti, ki najbolj iščejo na trgu slovenske dobavitelje in tako me npr. zelo veseli, ko v kakih prodajalnah vidim, da so se bolj ali manj usmerili predvsem na nabavo mesa in mesnih izdelkov iz Slovenije. Tudi mleko dajejo vedno bolj v slovensko proizvodnjo, iščejo naš kruh, zelenjavo itd. Tako kar zadeva prodajo naših izdelkov ne vidim težav, je pa res, da je potrebno odzivnost domačega kupca stalno krepiti, saj na koncu edinole kupec odloča, ali bo trgovinska veriga uspela in preživela.
