Državna sekretarka Tanja Strniša se je uvodoma strinjala, da morda potrošniki težko razlikujejo med različnimi zaščitnimi označbami in simboli, tako nacionalnimi kot evropskimi. Ključno za potrošnika je to, da proizvod, ki ima kakršno koli (nacionalno ali evropsko) zaščito, nosi torej neko sporočilo: pove nekaj o tem izdelku, potrošnika ob poplavi različnih proizvodov označba proizvoda spomni, da gre v tem primeru za neko (nacionalno) zgodbo, kakovosten izdelek s tradicijo. "Potrošnik ve, da je ta kakovost preverjena in stalna."
Poudarila je, da imamo Slovenci seveda poleg živil zaščitena tudi vina; kot primer je navedla Teran, ki ima zaščiteno poreklo, kar pomeni, da izhaja iz točno določene sorte, da je to vino, ki je omejeno na določeno območje – to je planote Kras v Sloveniji ter je tudi skozi tehnologijo določena pridelava grozdja v to vino. In nenazadnje - vsak Slovenec ve, da iz Krasa izhajata Kraški pršut in Teran. Torej - vsak zaščiteni izdelek res nosi v sebi specifično zgodbo.
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar je prepričan, da bi lahko število zaščitenih izdelkov zožili, med njimi pa izbrali najboljše in več energije namenili njihovemu trženju in oblikovanju dobre zgodbe, ki pomaga pri prodaji izdelkov. Kot primer dobre prakse je omenil kranjsko klobaso, ki ima v svoji zgodbi tudi polet v vesolje, kar jo dela edinstveno. Izpostavil je še potencial trga zaščitenih izdelkov, ki proizvajalcem v Evropski uniji letno prinese 16 milijard evrov, s 6 milijardami pa je tržno najuspešnejša naša soseda Italija.
Poznavalec gastronomije slovenskih regij Stanislav Renčelj je mnenja, da je poleg slabega trženja - nekateri zaščiteni izdelki se namreč ne prodajajo niti lokalno - glavni problem slovenskih proizvajalcev majhna proizvodnja. Večji proizvajalci zaščitenih izdelkov iz tujine imajo namreč zaradi količine precej boljše možnosti nastopanja izven svoje države.
Da je Slovenija v tujini poznana kot država dobre hrane, sta se strinjala tako Janko Kodila iz Društva za promocijo in zaščito prekmurskih kot državna sekretarka Tanja Strniša. Kljub temu pa samo kulinarična pestrost ni dovolj. Kot je poudaril Kodila, državi manjka širša strategija, ki bi zaščitene izdelke obravnavala celostno in predvsem v povezavi z drugimi panogami. Na tem mestu je izpostavil predvsem turizem in razvoj podeželja, opozoril pa je še na administrativne težave, s katerimi se srečujejo majhni lokalni proizvajalci.
Etnolog Janez Bogataj je prepričan, da bi morala Slovenija bolje izkoristiti lokalne in regionalne posebnosti. Nosilci tradicije namreč niso veliki industrijski proizvajalci, ampak številna majhna društva, v katerih so zbrani gastronomski navdušenci. Izpostavil je, da je država premalo aktivna na velikih turističnih in kulinaričnih dogodkih v tujini in dodal, da je t.i. „kulinarična diplomacija" pojem, ki je v tujini vedno bol uveljavljen, pri nas pa se njegovega pomena preslabo zavedamo.
Andrej Gnezda iz nevladne organizacije Umanotera je opozoril, da mora biti EU pri pogajanjih o sporazumu o trgovinskem in naložbenem partnerstvu z ZDA (TTIP) pazljiva, saj sporazum predvideva nove zakonodajne postopke, ki velikim industrijskim proizvajalcem dajejo veliko moč. Po njegovem mnenju gre za to, ali bo naša hrana ostala v naših rokah ali pa jo bomo predali v roke nekoga drugega in s tem izgubili možnost nadzora nad kakovostjo, ta pa je za EU še vedno ključnega pomena.
Za uspeh zaščitenih proizvodov so zelo pomembne dobre zgodbe, ki pritegnejo pozornost potrošnikov, npr. polet kranjske klobase v vesolje, treba pa jih je znati tudi dobro tržiti. Takšni proizvodi lahko prispevajo tudi k promociji turizma, so si bili edini vsi sogovorniki včerajšnje okrogle mize o zaščitenih proizvodih kot priložnosti Slovenije.
Dogodek so s prikazom kuharskih spretnosti okusno zaokrožili mladi kuharji iz OŠ Simon Jenko iz Kranja, ki sodelujejo v projektu „KUHNA PA TO" in skupaj z mentorji obujajo že pozabljene jedi naših prednikov in na krožnike postrežejo lokalno značilne tradicionalne jedi.
