42. letni posvet zadružnikov Slovenije v Portorožu je bila odlična priložnost, da se pogovorimo s predsednikom Zadružne zveze Slovenije Petrom Vriskom.
Gospod iz Vojnika, ki so ga izključili iz stranke SLS, nekako predstavlja most med kmetovalci in trgovci, na posvetu v Portorožu pa je imel tudi svojih 10 minut, da je razkril svoj pogled na problematiko (ne)kupovanja slovenskih živil v prihodnosti.Kaj ste novega odnesli iz 42. letnega posveta zadružnikov Slovenije v Portorožu?
Prisotni so bili predstavniki vseh velikih treh trgovcev, s katerimi sodelujemo, smo drug drugemu poslovni partnerji v pomembni verigi kmet - zadruga - živilska industrija - trgovina. Mislim, da smo odnos izpred let, ko smo se prepirali glede marž, že presegli, prerasli. Zavedamo se, da potrebujemo trgovinske police, trgovci se na drugi strani zavedajo, da potrebujejo naše blago.
Kakšen delež imajo zadruge pri odkupu pridelkov slovenskega kmetovalca?
Zagotovo odkupimo več kot 80 odstotkov, česar se proizvede, odkupujemo pa res izključno slovensko poreklo, nič iz tujine. Vidimo, da pri potrošniku obstaja trend kupovanja slovenskega.
Lahko prosim na hitro omenite pozitivne učinke takega početja?
S tem se ohranjajo delovna mesta, tukaj pridelana hrana ima tudi manj prevoženih kilometrov, s čimer ne izgublja kakovosti, ogljični odtis je bolj ugoden, ljudje pa tudi vedno bolj pogosto poizvedujejo, kje je bilo pridelano mleko, meso.
Slišali smo, da je samo zelenjava tisti del, ki je od slovenskih proizvajalcev nekoliko dražja...
Tudi to je v procesu urejanja. Pred dvema letoma smo s trgovci podpisali sporazum o sodelovanju in ti sedaj odkupujejo več slovenske zelenjave,želeli bi še več. Potrebno se je zavedati, da je težko na novo vzpostaviti neko proizvodnjo zelenjave, tudi nekih spodbud v prejšnjih letih ni bilo.
Kaj je torej na tem področju novega?
Do 1. 1. 2020 smo uspeli povišati spodbude za proizvodnjo zelenjave po hektarju in mislim, da bo to kmete spodbudilo k večji pridelavi.
Vsi trgovci so morali odgovoriti na vprašanje, ali bo potrošnik kupoval slovensko hrano. Kaj o tem misli Zadružna zveza z vami na čelu?
Mislim, da bo, sem optimist! Je pa potrebno s potrošnikom komunicirati, z njim delati. Vsak izmed nas tukaj prisotnih se mora obnašati tako, da dela reklamo za svoje proizvode, to pa lahko počneš s čistim srcem le, če si kakovosten in ponujaš tisto, kar tudi deklariraš. Pomembno je, da potrošnika osvestimo, kako zelo je hrana pomembna za človekovo zdravje in če se bo tega zavedal, potem bo mogoče dejanska vrednost hrane odtehtala delno višjo ceno slovenskih izdelkov.
Zopet nismo mogli mimo blagovne znamke "Lušt", kot uspešne prakse. Rekli ste, da Zadružna zveza nima dovolj finančnih sredstev za množično pomoč kmetom pri zagonu pridelave kakovostne slovenske zelenjave, ampak kako ta problem rešiti?
Marže na relaciji kmet - zadruga so tako zelo majhne, da tu rezerv za neke akcije ali reklame praktično ni. Vidite lahko, da imajo praktično vsi trgovci izjemno veliko število reklam, tako da tam procentualno ostane več dohodka, kar ni očitek, temveč dejstvo. Menim, da bomo že ob sodelovanju s temi trgovci, ki oglašujejo slovensko blago, lahko v doglednem času vzpostavili neko primerno stanje duha v družbi.
Ste lahko bolj natančni, kaj imate v mislih pri tej besedni zvezi "stanje duha"?
Gre za dojemanje prioritet kupovanja. V Avstriji na primer težko prodamo kakršno koli slovensko hrano. Nisem nacionalist, ampak naj Hrvati kupujejo svoje, Avstrijci svoje, mi bomo pa svoje. Govorim o večini, del blaga pa tako ali tako kroži, saj smo na globalnem trgu. Da bi neko tukaj proizvedeno hrano vozili 1000 kilometrov daleč, je škoda za vse - podjetja, družbo in okolje. Počasi prihajamo do ugotovitev, da se spreminjamo v osveščeno družbo.
Katera hrana je pri tem promoviranju slovenskega najbolj pomembna?
Mleko, meso in zelenjava so trije najpomembnejši segmenti. V slovenskem prostoru obstaja pestra lastniška struktura, proizvodi so pestri. Kakovost mleka pri kmetu je celo med najvišjimi v Evropi, smo pred mnogimi razvitimi evropskimi državami, je pa res, da to kakovost potem zabrišejo diskontni trgovci, ki prodirajo z izjemno nizkimi cenami mlečnih izdelkov. Primer: kakovostno slovensko kislo mleko stane recimo evro in še nekaj, tisto iz uvoza, ki ga ponuja diskontni trgovec pa stane 50 ali 60 centov.
Mleko, meso in zelenjava so trije najpomembnejši segmenti. V slovenskem prostoru obstaja pestra lastniška struktura, proizvodi so pestri. Kakovost mleka pri kmetu je celo med najvišjimi v Evropi, smo pred mnogimi razvitimi evropskimi državami, je pa res, da to kakovost potem zabrišejo diskontni trgovci, ki prodirajo z izjemno nizkimi cenami mlečnih izdelkov. Primer: kakovostno slovensko kislo mleko stane recimo evro in še nekaj, tisto iz uvoza, ki ga ponuja diskontni trgovec pa stane 50 ali 60 centov.
Se vam to zdi nepošteno?
Zame, kot potrošnika, ki se na to spoznam, je okus slovenskega izdelka neprimerno boljši, predvsem pa bi moral biti potrošnik pozoren na rok trajanja, ki veliko pove o kakovosti. Če je rok trajanja takega izdelka na primer 30 dni, potem se lahko samo vprašate, kaj izdelek vsebuje, da je temu tako. Pri naših proizvajalcih je rok trajanja nekaj dni, kar je pri tovrstnih izdelkih normalno, torej, je mleko pridelano na naraven način.
