IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sobota, 06.06.2020 || DARKO LUKIĆ: 19.junija 1.FMCG webinar za prodajne in marketinške profesionalce  |  Skazin virtualni dan odprtih vrat  |  PLMA bo kot predsednica vodila Američanka Peggy Davies  |  ZANIMIVOST: V trgovskem centru razkužilo deli robotski pes  |  Morrisons s telefonsko storitvijo presegel 100.000 naročil  |  Glede nedeljskega dela trgovin je potreben dogovor med TZS in sindikati  |  Podravka v Hercegovini gradi tovarno za predelavo paradižnika  |  Konzum odprl novo prodajalno v Mostarju  |  Lidl Danska ima novega direktorja prodaje  |  Walmart nadaljuje z načrtom selitve na nov naslov v Bentonvillu   |  Rio Mare dosegel pomemben mejnik pri zasledovanju odgovornega ribolova  |  Tesco odprl še trinajsto Jack's trgovino  |  Postojnska jama znova odprta  |  Ropanje trgovin sredi New Yorka (VIDEO)  |  Ustavno sodišče zavrglo Agrokorjevo pritožbo o zasegu delnic Mercatorja  |   Pripravljeni na morebiten vnos okužb med turistično sezono  |  Podrobnosti o koriščenju turističnih bonov prihodnji teden  |  ECB območju z evrom letos napoveduje 8,7-odstotno krčenje BDP  |  Avstrija danes odprla meje, tudi s Slovenijo  |  Nov kosovski premier za izboljšanje trgovinskih odnosov s Srbijo  |   ||
   

Zgodovinsko Sarajevo?

25.02.2014
piše: Igor E. Bergant
Twitter: @IEBergant
 
Trideseto obletnico zimskih olimpijskih iger v Sarajevu sem si, priznam, predstavljal drugače. Dogajanje ob "prvih zimskih igrah pod minareti", kakor jih je pred začetkom mednarodnim kolegov predstavljal moj oče, nekdanji športni novinar, sem imel čas na prizoriščih doživeti tudi sam.
 
Bile so moje prve igre sploh, v bistvu prva priložnostna služba, ki sem jo kot prostovoljec opravljal v mednarodnem radiotelevizijskem središču. Bila je dobra šola olimpizma in poklicnega profesionalizma, tudi zato, ker sem v njej dobil tudi kar nekaj odmerkov zdravila proti naivnosti. Tisoči, ki s(m)o tako in drugače živeli in delali za igre, smo se med drugim naučili, kako se da še tako velike težave in nerodnosti premostiti s predanostjo, trudom, sodelovanjem in humorjem.
 
Slednji je prišel še kako prav, ko smo od časa do časa naleteli na kakšno podcenjevalno izzivanje. Spomnim se slovitega avstrijskega radijskega novinarja Edija Fingerja st., ki je zagnal vik in krik, ker ni imel na voljo pisalnega stroja z nemško tipkovnico (na koncu smo ga celo našli, pa mu ni bil všeč). V redu, že tedaj sem razumel, da je to vse skupaj bržkone povezano s strahom in predsodki nekaterih Avstrijcev zaradi sarajevskih dogodkov 70 let pred tem…
 
Sarajevo 1984, vključno z več-kot-burekovsko- ljubeznijo do Jureta Franka, dobitnika sploh prve zimske olimpijske medalje iz Slovenije (in tedaj Jugoslavije), je bilo kot nekakšne (lepe) sanje. Ljudje in mesto so večinoma očarali večino obiskovalcev (celo nekatere Avstrijce), predvsem zaradi dobročutnosti in sproščenosti, tako nenavadne in nepričakovane za državo nekje med (kapitalističnim?) nebom in (komunistično) zemljo.
 
Ne bom pozabil prizora, ko je ameriška televizijska ekipa v tako imenovani medijski vasi v Sarajevu navdušeno snemala dva specialna policista, ki sta skrbela za varnost. Z brzostrelkama v rokah sta prav rada in potrpežljivo korakala za potrebe posnetkov, sem ter tja, z nasmehom na obrazih. Američani niso mogli verjeti! Česa takega v "komunistični" državi nikakor niso pričakovali. Strašna ironija usode je, da so takšne brzostrelke in še hujša orožja (čeprav ne nujno iz rok omenjenih policistov) v Sarajevu in okoli njega pele komaj osem let kasneje, med ciničnim obleganjem mesta v absurdni vojni.
 
Olimpijsko Koševo je postalo pokopališče, skakalnici na Malem polju pod Igmanom sta bili ujeti (in sta še) v mrežo min, steza za bob in sankanje je postala smrtno nevaren frontni objekt, ljudje so umirali, mnogi, ki so preživeli, so po letih strahote odšli, tudi očetov kolega Branko Tomić, s katerim sta pred igrami izdala knjigo "Olimpijske steze". Sto let po atentatu Gavrila Principa, ki je dramatično spremenil tok človeške zgodovine, in trideset let po igrah, ki so bile sanjski uvod v vojno nočno moro, je v Sarajevu in drugih delih Bosne in Hercegovine spet nemir.
 
Kakor razumem zato, ker imajo obubožani stari in mladi dovolj vsega (predvsem koruptnih politikov in grabežljivih podjetnikov) in hkrati nič (upanja). Pa tudi, ker mednarodna skupnost, ki je z nadzorom krhke države prevzela soodgovornost zanjo, deluje premalo odločno. Trideset let je – očitno – premalo, da bi se mnogi odločevalci odvadili naivnosti, da tudi s polovičarsko, nesolidarno in prazno skrbjo za zaupan problem lahko nekaj dosežeš.
 
Sarajevskih in bosansko-hercegovskih problemov se lotevajo z navidezno resnostjo, brez domišljije in v najboljšem primeru črnim humorjem. Še huje – niti stoletje, vse od strahovite izkušnje ter grozljive svetovne morije, ki bi jo navkljub startnim strelom v Sarajevu bržkone lahko preprečili – očitno ni bilo dovolj, da bi prepoznali večino zgodovinskih zmot in napak.

 
 
 
 
back to top