IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sobota, 16.11.2019 || Začenja se Evropski teden zmanjševanja odpadkov  |  ECOMMERCE DAY 2019 zrušil vse rekorde  |  Rekordnih 238 okusov sladoleda v Vancouvru  |  Nova Sirkova penina "Bjana blanc de noir" z novim logotipom   |  Amazon zakupil še dve spletni domeni v BiH  |  Skupina Petrol z višjim dobičkom  |  Tradicionalni slovenski zajtrk uvod v dan slovenske hrane  |  Tosama od nedelje do torka na sejmu PLMA V Chicagu  |  Odprtje trgovinskega centra Bingo Živinice  |  GZS:"Dolžniška zavora bo znižala gospodarsko rast"  |  Gault&Millau razglasil najboljše za leto 2020  |  Mlekarna Dean Foods išče zaščito pred stečajem  |  Države Bricsa kritične do trgovinskega protekcionizma  |  Premium tonik Dialogue predstavila Danijela Martinović in Tomaž Kavčič  |  Parmezan največkrat ponarejeno živilo na svetu  |  Walmartu tretje četrtletje polepšala e-prodaja  |  Lani dve tretjini vinarjev poslovali z dobičkom  |  Žitov zajtrk reševalnih ekip, gasilcev in v porodnišnicah  |  Pošta Slovenije zaključila prevzem družbe Intereuropa  |  Spodbujanje kratkih nabavnih verig in lokalne samooskrbe  |   ||
   

Vode, vode...

25.01.2018
S slovenskega zornega kota je Cape Town na skrajnem jugozahodu Afrike tako zelo daleč in se ne sliši tako dramatično, da je približno polmilijonsko mesto na robu katastrofe: da ostane brez pitne vode...
 
Kaj takega bi se v mestu prvega sveta zgodilo prvič v sodobni zgodovini … Prvega sveta, se boste vprašali? Prav res, Cape Town je sicer (južno)afriško mesto z nekaj tipičnimi lastnostmi: hitro rastjo, zlasti najrevnejših četrti onstran obrobja, brez ustrezne infrastrukture in strahovitimi socialnimi razlikami. Po drugi strani pa je (središče) Cape Town(a) po načinu življenja najbrž najbolj evropsko mesto v Afriki. Je priljubljen turistični cilj, ima nam Evropejcem prijazno sredozemsko podnebje in je - vsaj v zadnjem poldrugem desetletju - veljalo za najbolje, se pravi evropsko, upravljano urbano sredino na tej celini.
In kako je mogoče, da tako mesto ostane brez vode? En razlog je katastrofalna (poletna) suša, prva te vrste od rojstva mesta leta 1652, ki ga je kot postojanko za oskrbo trgovskih ladij na poti iz Evrope v Indijo (in nazaj) ustanovila Nizozemska vzhodnoindijska družba. Še nikoli se ni zgodilo, da v zimskih mesecih (ki so tam v našem poletju) tri leta zapored ni padlo tako malo dežja. Ob tem je mesto v posebnem položaju, ker je njegova oskrba s pitno vodo v pretežni meri odvisna prav od dežja. Kaj se dogaja? Zbiralna jezera za jezovi v okolici Cape Towna so letos poleti, ko je podnebje (kot po navadi) suho zaradi večletnega pomanjkanja dežja, že skoraj povsem prazna. 
Gre tudi za politično podcenjevanje problema. Sicer umna mestna uprava je za problem nevarnosti potencialne suše za oskrbo z vodo vedela, a je dajala prednost reševanju drugih problemov (sociale, zdravstva, izobraževanja). Mike Muller, eden izmed najbolj priznanih južnoafriških strokovnjakov za vprašanja oskrbe z vodo, ki je sodeloval v izdelavi državnih načrtov, je razložil, da so upravljavci Cape Towna preprosto – tvegali. Politiki so zaradi volitev nagnjeni k iskanju kratkoročnejših rešitev na področjih, kjer so učinki za volivce lažje izmerljivi. Če bi volivce pred štirimi leti, ko so bila zbiralna jezera še polna, vprašali, če so pripravljeni podprti milijonska vlaganja v zagotovitev novih virov pitne vode in boljšo oskrbo, bi ti seveda rekli – ne. Češ, saj je vode dovolj … Ko je je začelo primanjkovati, je bilo za dolgoročne rešitve prepozno – lotili so se zelo dragih in prej manj učinkovitih rešitev, kot je bila naprava za pridobivanje pitne vode iz morja. Ta seveda niti približno ne zadošča. 
Pri tem je najbolj zanimivo, da so bile mestne oblasti v zadnjem desetletju dokaj uspešne pri spodbujanju prebivalcev k zmernejši uporabi vode. Čeprav se je število prebivalcev v okolici mesta v tem času skoraj podvojilo, je poraba vode ostala približno enaka. Kako je to mogoče? Tako, da so prebivalci najrevnejših predelov, ki rastejo najhitreje, še naprej zelo težko in omejeno dostopali do pitne vode, bogatejši pa so jo sicer postopoma zmanjševali, a premalo dosledno … V prvih dveh letih suše, ko so oblasti začele omejevati porabo, je v povprečju bogati del Cape Towna še vedno polovico (!) pitne vode porabil za polnjenje plavalnih bazenov in zalivanje vrtov. Pri vsaki novi omejitvi dovoljene količine so prebivalci mesta porabo sicer zmanjšali, a vsakokrat (pri tem so bili dosledni) vendarle porabili malce več od predpisane meje. Češ, saj plačamo davke in prispevke … Naj oblast to uredi … Zveni znano.  To je drugi "človeški” problem.
Letos se je to spremenilo, dnevno omejitev porabe vode na osebo – 50 litrov – precej bolj strogo nadzirajo. Za primerjavo – toliko vode v Sloveniji porabimo s šestimi izplakovanji stranišča (naša povprečna poraba pa je 120 litrov dnevno na osebo). A kljub temu se hitro približuje dan, ko bo Cape Town, ostal brez vode – nekje sredi aprila. Tedaj bo mesto zaprlo vodovod, pitna voda bo dostopna le na 200 odjemnih mestih, dovoljena poraba pa le še 25 litrov na osebo na dan.
Cape Town je daleč, njegovi problemi pa bi kmalu lahko postali naši. Tudi v delih Slovenije … Imamo vode res dovolj? Ali z njo ravnamo dovolj skrbno? Jo znamo učinkovito shranjevati in izmenjevati med področji, kjer je je (trenutno) preveč in premalo?
Odgovor na vsa vprašanja je – ne. Se bomo iz izkušenj Cape Towna kaj naučili?

 
 
 
 
back to top