IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Torek, 25.04.2017 || Coca Cola v četrtletju z nižjimi prihodki in dobičkom  |  Bliža se finale Tuševe kuharske zvezde 2017  |  Podravkini izdelki na katarskih policah  |  V DZ ob 18.35 glasovanje o predlogu zakona za zaščito Mercatorja  |  L'Oreal v prvem tromesečju do 7 milijard prodaje  |  Šarović: “Ni znakov o vrnitvi Mercatorja”  |  Obvezna nalepka s poreklom mleka  |  Pri prestrukturiranju Agrokorja bo svetoval AlixPartners  |  Zasegli za 230 milijonov evrov ponaredkov živil  |  Nov izvozni trg za VodaVodo  |  Sirk: "Če nisi v Münchnu, nisi na zemljevidu logističnih podjetij"  |  Lenta objavila načrte o odpiranju novih trgovin  |  Davidov Hram postal zastopnik Maraske  |  SAP Retail projekt podjetja Delaize Srbija med tremi najboljšimi  |  Projekt Šumi 140 let:"Bonboni vseh generacij" prejel nagrado Prizma  |  Poslanci izglasovali zakon za zaščito Mercatorja  |  Dizel in 95-oktanski bencin (občutno) dražja  |  Mirko Tuš blagovne znamke Engrotuša prenesel na družbo iz Hongkonga  |  Philip Morris z nekoliko slabšo prodajo  |  Gorenje s prihodki v višini 1,3 milijard evrov  |   ||
   

Ivove solze

08.03.2017
 Čeprav prihajam iz sveta medijev (oziroma morda prav zato), sem do njihovega (našega) poročanja in vloge, ki s(m)o si jo naprtili, zelo kritičen. Kritičen, ne kritikantski po dolgem in počez. Mediji so pač različni, glede na zasnovo in pomen..., kar pomeni, da nis(m)o vsi isti, pa tudi, da znotraj medijev nis(m)o vsi enaki. Ali enako slabi ali enako dobri, kakor hočete...
 
Piše: Igor E. Bergant
@IEBergant
 
Ena ključnih nalog javne RTV Slovenija, ki jo navsezadnje v družbenem dogovoru (ki ni povsem prostovoljen) sofinancirajo vsa gospodinjstva v državi, je odprtost in kar najvišja možna profesionalnost na vseh področjih. Roko na srce, teh standardov – ne glede na to, da niti niso povsem jasno določeni – v povprečju ne dosegamo.
 
Še največja napaka je, da skušamo, denimo v informativnem programu, v boju za deleže gledanosti zelo nekritično in prepogosto na vsebinskem in oblikovnem področju posnemati komercialne televizije.
 
Nekaj odstotkov višjo gledanost na ta način drago plačamo: z manjšim ugledom, manjšo verodostojnostjo, v povprečju zvodenelo zunanjo podobo...
 
Predvsem pa gre za to, da s posnemanjem komercialnih televizij, ki – vsaj nekatere – svojo vlogo igrajo dokaj prepričljivo in profesionalno, pač glede na njihovo naravo, poslanstvo in poslovni model, igramo izgubljeno igro.
 
Kopija je vedno slabša od originala. Oziroma, če si sposodim citat, katerega avtor naj bi bil ameriški humorist George Carlin: "Never argue with an idiot, they will only bring you down to their level and beat you with experience  / "Nikoli se ne prepiraj z bedakom, ker te bo zvlekel na svojo raven ter te porazil s pomočjo svojih izkušenj").
 
Stvar, o kateri bi rad napisal še kaj več, je posledica tega pristopa. Slovenska nacionalna televizija je v minulih letih – iz vsaj meni razumljivih razlogov – sicer izgubila del nabora športnih prenosov, a je vsaj uspela ohraniti večino pravic za dogodke, ki imajo vsenacionalni pomen.
 
Da je RTV Slovenija neposredno nedavno neposredno prenašala tekme svetovnega moškega članskega rokometnega prvenstva v Franciji je pri nas na srečo še bolj ali manj samo po sebi umevno. Za navijače slovenske rokometne reprezentance se je razpletlo sanjsko, s tekmo za 3. mesto, v kateri je ekipa po redko videnem preobratu v zadnjih minutah na tekmi s hrvaško vrsto prvič v zgodovini svetovnih prvenstev osvojila medaljo.
 
Po koncu so slovenskega televizijskega komentatorja Iva Milovanovića slišno preplavila čustva, izgubil je besede in – v eter – zajokal. Kot so pokazale kasnejše fotografije iz dvorane, ne zadnjič tisti večer...
 
Izkušene(jše)ga kolega povsem razumem. Njegova reakcija ni bila nikakor neprofesionalna. V sobesedilu dramatične tekme, zgodovinskega rezultata, ljubezni do rokometa ter dejstva, da je šlo za enega njegovih zadnjih prenosov te vrste v karieri, je bila iskrena in, nekako, celo pričakovana, vsaj za tiste, ki ga poznamo... Navsezadnje pa je Ivo, verjetno v nasprotju s številnimi gledalkami in gledalci, tudi v trenutkih največjega in navidez neulovljivega zaostanka slovenske ekipe, verjel v možnost preobrata. Tako kot tisti dve navijačici slovenske reprezentance na tribuni za komentatorskim mestom, ki sta mu v mikrofon (ne da bi se Ivo tega med tekmo zavedal) tudi zvočno krili hrbet in delili upanje...
 
Skratka, Ivov prispevek k uspehu je bil simboličen in – kar se mi zdi prav in smiselno – ni ostal neopažen. Predvsem je bil iskren in primeren, v nasprotju z nekaterimi njegovimi (in mojimi nekdanjimi) kolegi, ki precej samovšečno in populistično podpihujejo navijaške strasti ali pa z neartikuliranim kričanjem (zaradi kričanja samega) poskušajo po vsej sili biti všečni kar najširšemu krogu gledalstva (kar se slej ko prej sfiži).
 
A kar je sledilo, je – žal – odraz časov, v katerih živimo... Ivove solze se, tudi zaradi odzivov njegovega lastnega medija, postale "medijska" tema... Proti njegovi volji, da ne bo pomote... Z izgovorom pač..., da to to "ljudi" zanima, ker gre za "našega" človeka... Da, seveda ni običajno, da športni komentatorji ob koncu prenosov jočejo od sreče. Je pa ob dogodku, ki se je zgodil (in kako), nekaj povsem naravnega. Kakor je naravno, da je pozimi mraz in sneži, da so ceste spolzke in da razsaja gripa... In tako je tudi Ivo postal instantni junak dneva, nekakšno sredstvo za pridobivanje pozornosti in unovčevanje medijskega drobiža...
 
To histeriziranje normalnega je ena največjih napak sodobnih medijev, sploh javnega, ki je v lasti vseh... Solze sreče (zanimivo, le redka občila so opazila solze rokometašev) so postale eksces, ki ga je treba "podrobno" raziskati, in jih, če je le mogoče, za kratko razširiti v slap čustev in jih v naslednjem trenutku nadomestiti s čim še bolj srce parajočim (v dobrem ali slabem).
 
Ko je Ivo v neki načeloma raziskovalni oddaji izza domače pisane mize moral še enkrat javno razlagati, zakaj je zajokal, sem pomislil, da mu je bržkone tudi v tistem trenutku šlo na jok. A tega, verjamem, da iz lojalnosti do hiše, v kateri je preživel vso novinarsko pot, pa tudi iz ponosa, ni pokazal navzven... Navsezadnje ni šlo za solze sreče, pač pa obupa. Predvsem nad tem, kako se je naš svet v "njegovem" času spremenil... Pa tudi "njegov" medij...
 

 
 
 
 
back to top